Prenos datotek prek WebRTC omogoča, da si dva brskalnika pošljeta datoteko, ne da bi jo naložila v oblačno shrambo. Sliši se preprosto, a internet ni bil zgrajen za to, da bi se dva domača računalnika neposredno poklicala. Ta vodnik v preprostem jeziku opiše, kaj se dejansko zgodi — signalizacija, NAT, STUN, ICE, TURN, DTLS in podatkovni kanali — na primeru StrongFolder.
Kaj je WebRTC?
WebRTC (Web Real-Time Communication) je nabor brskalniških API-jev in omrežnih protokolov, ki sta jih standardizirala W3C in IETF, za povezave v realnem času med brskalniki. Podpirajo ga Chrome, Edge, Firefox, Safari in Opera. Zgrajen je bil za video in glasovne klice, ima pa tudi podatkovne kanale, ki prenašajo poljubne binarne podatke — in datoteka je prav to.
Ključna lastnost: ko je povezava WebRTC vzpostavljena, podatki tečejo med obema končnima točkama, ne v shrambo strežnika. Prav to omogoča prenos datotek P2P v brskalniku.
Zakaj se dva brskalnika ne moreta kar povezati?
Ker skoraj nobena naprava nima lastnega javnega naslova. Vaš prenosnik je za domačim usmerjevalnikom, pisarniškim požarnim zidom ali omrežjem mobilnega operaterja. Usmerjevalnik izvaja NAT (Network Address Translation): veliko zasebnih naprav si deli en javni naslov IP, usmerjevalnik pa spusti noter le promet, ki odgovarja na nekaj, poslanega od znotraj.
Zato se dva brskalnika, preden lahko steče kakršen koli podatek datoteke, soočata s tremi težavami:
- Ne vesta, kako se doseči — nobeden ne ve, da drugi obstaja.
- Ne poznata lastnega javnega naslova — le zasebnega, na primer 192.168.1.20.
- Njuni usmerjevalniki morda blokirajo nezahtevan dohodni promet.
WebRTC vsako težavo reši z ločenim mehanizmom.
Kako poteka prenos datotek prek WebRTC, korak za korakom?
Tu je celoten potek, od klika »deli« do zadnjega bajta:
Sender browser Servers Recipient browser
────────────── ─────── ─────────────────
1. Choose files ──── metadata ──▶ Signaling server
◀──────── 2. Open link ────────
3. Offer (SDP) ─────────────────▶ Signaling ──────────────────▶ Answer (SDP)
4. Ask STUN "how do I look?" ─▶ STUN servers ◀─ Ask STUN "how do I look?"
5. ICE candidates ◀─────────────▶ Signaling ◀──────────────────▶ ICE candidates
6. ICE checks: try LAN → direct internet → TURN relay
7. DTLS handshake ◀════════════ encrypted ═════════════════▶ DTLS handshake
8. Data channel: file chunks ═══(direct or via TURN relay)══▶ written to disk
Koraka 1–2 — signalizacija. Pošiljatelj izbere datoteke; storitev zabeleži metapodatke, potrebne za povezavo. Ko prejemnik odpre povezavo, sta oba brskalnika povezana s signalizacijskim strežnikom. WebRTC ne določa, kako deluje signalizacija; StrongFolder uporablja PeerJS z lastnim signalizacijskim strežnikom.
Korak 3 — ponudba in odgovor. En brskalnik ustvari ponudbo v SDP (Session Description Protocol): »Želim podatkovni kanal, tu sta moj šifrirni prstni odtis in moje zmožnosti.« Drugi odgovori z odgovorom. Oba potujeta prek signalizacijskega strežnika.
Korak 4 — STUN. Vsak brskalnik vpraša strežnik STUN: »S katerega naslova in vrat me vidiš?« Odgovor je njegov javni naslov, kot ga preslika usmerjevalnik. Strežniki STUN obdelajo drobno zahtevo in nobenih podatkov datotek; StrongFolder uporablja javne strežnike STUN, tudi Googlove, in lastne.
Korak 5 — kandidati ICE. Vsak brskalnik zbere kandidate — možne načine, kako ga doseči: naslov v lokalnem omrežju (host), javni naslov iz STUN (server-reflexive) in naslov na posredniku TURN (relayed). Kandidate si izmenjata prek signalizacije.
Korak 6 — preverjanje povezljivosti. ICE (Interactive Connectivity Establishment) preizkusi pare kandidatov in izbere najboljšega, ki deluje. Če sta obe napravi v istem omrežju Wi-Fi, zmaga lokalna pot. Če usmerjevalniki to dovolijo, zmaga neposredna pot prek interneta (»hole punching«). Če nič neposrednega ne deluje, se uporabi pot prek posrednika.
Korak 7 — DTLS. Preden stečejo kakršni koli podatki, brskalnika izvedeta rokovanje DTLS (TLS, prilagojen za UDP) in preverita, ali se prstni odtisi certifikatov ujemajo s tistimi v ponudbi in odgovoru. Od tu naprej je vse šifrirano.
Korak 8 — podatkovni kanal. Prek DTLS teče SCTP, ki podatkovnemu kanalu zagotavlja zanesljivo, urejeno dostavo. Pri StrongFolder prejemnikov brskalnik zahteva datoteko, pošiljateljev brskalnik jo v kosih bere z diska in pošilja, prejemnik pa vsak kos ob prihodu zapiše na disk — zato se tudi zelo velikim datotekam nikoli ni treba spraviti v pomnilnik.
Kaj pomenijo STUN, TURN, ICE in drugi pojmi?
| Pojem | Kaj počne | Vidi podatke datotek? | Standard |
|---|---|---|---|
| Signalizacija | Posreduje ponudbe, odgovore in kandidate med brskalnikoma | Ne | Ni standardizirana (odvisno od aplikacije) |
| NAT | Funkcija usmerjevalnika, ki en javni IP deli med veliko naprav | — | — |
| STUN | Brskalniku pove njegov javni naslov in vrata | Ne | IETF RFC 8489 |
| ICE | Zbere kandidate in izbere delujočo pot | Ne | IETF RFC 8445 |
| TURN | Posreduje promet, ko nobena neposredna pot ne deluje | Le šifrirane pakete | IETF RFC 8656 |
| DTLS | Šifrira povezavo (TLS za UDP) | Jih šifrira | IETF RFC 9147 (1.3), RFC 6347 (1.2) |
| Podatkovni kanal SCTP | Zanesljiva, urejena dostava kosov | Jih prenaša (šifrirane) | IETF RFC 8831 |
Vsi so na kratko razloženi v slovarju pojmov.
Kdaj se uporabi posrednik TURN in kaj vidi?
Posrednik je rezervna možnost, ne privzeta. ICE ga uporabi le, ko se noben neposredni par kandidatov ne poveže — običajno v omrežjih s simetričnim NAT (nekateri mobilni operaterji), za podjetniškimi požarnimi zidovi, ki blokirajo odhodni UDP, ali pri nekaterih VPN.
Če neposredna povezava ni mogoča (strog podjetniški požarni zid, nekatera mobilna omrežja), šifrirani tok potuje prek posredniškega strežnika (TURN) StrongFolder. Ta podatke le posreduje naprej in jih ne shranjuje.
Posrednik prejema pakete, šifrirane z DTLS, in jih posreduje naprej. Vidi lahko, da promet teče, koliko ga je in kdaj — ne pa, kaj je v njem. Prenos prek posrednika je lahko počasnejši od neposrednega, ker vsak bajt naredi dodatno pot skozi posrednika. Če je prenos nenavadno počasen, poskusite drugo omrežje: dostopna točka na telefonu ali domači Wi-Fi se pogosto poveže neposredno tam, kjer se pisarniško omrežje ne.
Brezplačno · v brskalniku · brez registracije
Kako varno je šifriranje WebRTC?
WebRTC naredi šifriranje obvezno: nešifriranega podatkovnega kanala ni mogoče odpreti. DTLS uporablja sodobne šifre, o katerih se dogovorita brskalnika, za vsako povezavo pa se ustvarijo novi ključi.
Obstaja en pošten pridržek, ki velja za vsako storitev WebRTC. Brskalnika se medsebojno preverita prek prstnih odtisov certifikatov, ki se izmenjajo prek signalizacijskega strežnika. Zato zaupate, da jih signalizacija storitve ne spremeni. Zato StrongFolder svojo zaščito opisuje kot šifriranje med prenosom — ne kot šifriranje od konca do konca s ključi, ki jih imate vi, in ne kot »zero-knowledge«. Za širši pogled na to, kaj pomeni »varno«, preberite Varno deljenje datotek in Varnost in zasebnost.
Zakaj mora brskalnik pošiljatelja ostati odprt?
Ker je brskalnik pošiljatelja vir. Kopije na strežniku, na katero bi se lahko oprli, ni: podatkovni kanal bere kose z diska pošiljatelja le, dokler je zavihek odprt in naprava budna. Zavihek brskalnika pošiljatelja mora ostati odprt in povezan, dokler prejemnik ne konča prenosa — datoteke prihajajo z naprave pošiljatelja, ne s strežnika. Kako to načrtovati, opisuje članek Zakaj pošiljatelj ostane na spletu.
Kako hiter je prenos datotek prek WebRTC?
Fiksne hitrosti ni. Zgornja meja je najpočasnejša povezava na poti: običajno hitrost nalaganja pošiljatelja. Kot okvirno pravilo 1 GB traja približno 2,7 minute pri 50 Mbit/s, približno 80 sekund pri 100 Mbit/s in precej manj kot minuto v hitrem lokalnem omrežju. Dejanski prenosi so nekoliko pod temi številkami zaradi režije protokola, hitrosti diska in pri posredniku dodatnega skoka. Eno povezavo lahko odpre več prejemnikov; vsak prenaša neposredno od pošiljatelja. Več hkratnih prenosov si deli pošiljateljevo nalaganje.
Povzetek
Prenos datotek prek WebRTC je kratko pogajanje, ki mu sledi dolg, šifriran tok: signalizacija predstavi brskalnika, STUN in ICE poiščeta pot skozi NAT, TURN posreduje kot zadnja možnost, podatkovni kanali, šifrirani z DTLS, pa nesejo datoteko z diska na disk. Za praktično plat — kaj to pomeni za vas kot pošiljatelja — začnite s člankoma Prenos datotek P2P v brskalniku in Kako deluje StrongFolder.